Varna navezanost in intimni odnosi

Navezanost je ena izmed najpomembnejših temeljev psihoterapije in psihoterapevtskega odnosa. V osnovi razlaga zgodnje odnose med otrokom in starši oziroma njegovimi skrbniki. V zadnjem času pa so v ospredju tudi procesi navezanosti v odraslosti. Že utemeljitelj teorije navezanosti John Bowlby je poudaril, da se navezanost nadaljuje preko celega življenja. Tudi v kasnejših življenjskih obdobjih smo namreč navezani na druge ljudi. Kljub temu, da stili navezanosti iz otroštva ostajajo dokaj stabilni skozi življenje, so možne spremembe in sicer ob večjih spremembah v življenju primarne družine ter v določenih prijateljskih, partnerskih in terapevtskih odnosih. Sčasoma se namreč lahko oblikuje zaslužena ali pridobljena varna navezanost, to so mladostniški in kasneje odrasli stili, v katerih je posameznik lahko bolj aktivno vključen, kot je bil lahko v času zgodnjega otroštva.

Funkcija navezanosti v odraslosti je drugačna od tiste v otroštvu. V zgodnjem otroštvu gre za preživetje, v adolescenci in odraslosti pa za sposobnost predelave stresa in oblikovanja samostojne drže do sveta, drugih in sebe ter sposobnost samostojnega odgovora na čustveno zahtevne situacije. Pri odraslem zato govorimo o čustveni odzivnosti, tj. sposobnosti začutiti, ozavestiti in regulirati emocije, o prepoznavanju emocij pri drugemu ter o sposobnosti empatije. Vendar so tudi odrasli intimni odnosi odnosi navezanosti, saj posameznika v intimnem odnosu iščeta ter prejemata varnost in tolažbo, si želita medsebojne bližine, še posebej kadar sta v stiski, in protestirata ob ločitvi od partnerja ali ob njegovi nedostopnosti.

V splošnem ločimo varni stil navezanosti od negotovih stilov navezanosti.

Posamezniki z varnim stilom se z lahkoto zbližajo z drugimi, saj se v odnosih počutijo varne. Nimajo strahu, da bi jih drugi lahko zapustili, da jih ne bi sprejeli ali da bi se jim preveč približali. Z drugimi so povezani, hkrati pa tudi ostajajo to, kar so. Na druge se zanesejo in drugi se lahko zanesejo na njih. O sebi imajo dobro mnenje, poznajo in zavedajo pa se tudi svojih slabih strani, zato si postavljajo realne cilje. K težavam pristopajo aktivno in se uspešno prilagajajo preizkušnjam. Njihovo doživljanje in izražanje jeze pa je situaciji primerno in konstruktivno.

Partnerski odnosi posameznikov z varnim stilom so dolgotrajni in intimni, v njih je prostor za bližino, spoštovanje in zaupanje, posamezniki pa so zmožni prilagajanja. V socialnih situacijah so vešči, vedri in prijetni.

O negotovih stilih navezanosti in psihoterapevtskem odnosu kot možnosti za pozitivno spremembo navezanost lahko preberete v naslednjem Utrinku psihoterapije.

Viri:

Žvelc, G., Žvelc, M. (2006). Stili navezanosti v odraslosti, v Psihološka obzorja, 15, 3, 51-64, 2006.

Wallin, D.J. (2015). Attachement in Psychotherapy. New York: Guilford Press.

Foto: Khamkéo Vilaysing, Unsplash