Tesnobnost, depresija, izgorelost, žalovanje, izzivi s plodnostjo in kriza srednjih let kot priložnost
V Psihoterapij Altovida se še posebej posvečamo omenjenim področjem. Ali vas zanima kaj imajo skupnega vseh šest izpostavljenih področij? Vabljeni, da preberete zapis do konca in jih uzrete skozi oči analitične psihologije in jungovske psihoanalize.
Jungovska psihoterapija gleda na tesnobnost, depresijo in izgorelost kakor tudi na proces žalovanja, izzive s plodnostjo ter obdobje krize srednjih let kot simptom. Simptom ali težava je v luči analitične psihologije posledica našega ne-odziva na spregledani notranji konflikt. Simptoma ne vidi kot oviro, ki lahko pripelje do fizičnih in duševnih posledic, ampak kot izziv in dragocen opomin. Na takšen način smo namreč izzvani, da se ustavimo ter s pozornostjo prisluhnemo lastnemu notranjemu svetu. Pri tem nas lahko usmerja in vodi psihoterapevt. Skupaj lahko poiščemo smisel in namen ter pridobimo razumevanje do težav. Na takšen način lahko svoje težave sprejmemo ter sočasno s spremembo naravnanosti požanjemo tudi lajšanje in razbremenitev simptomov. Predvsem pa lahko v psihoterapevtskem odnosu postavimo stabilne temelje skrbi zase in s tem lastnega blagostanja.
Tesnoba je signal nezavednega, ki nas vabi, da namenimo svojo pozornost nečemu pomembnemu. Običajno gre za konflikt med našimi mislimi ter globljimi potrebami in željami, ki še ni bil naslovljen. Lahko nas opozarja na to, da nismo uglašeni z našimi strastmi, vrednotami in notranjim klicem. S tem, ko tesnobi namenimo pozornost in raziščemo njene vzroke, lahko pridobimo dragocene uvide in osebnostno zrastemo.
V luči jungovske psihoanalize je tudi depresija veliko več kot žalost in brezvoljnost. Opozarja nas nato, da naše življenje ni v ravnovesju. Lahko gre za nepovezanost med našimi zavestnimi cilji in nezavednimi željami. Morda ne živimo v skladu s sabo in je stanje depresije klic k vzpostavitvi avtentičnega življenja. K občutku obupa in celo brezupa nas vodijo tiste življenjske preizkušnje katerimi se ne soočimo. Analitična psihologija vidi depresijo kot klic k samoraziskovanju in notranjemu zdravljenju. Ko raziskujemo njene korenine, usklajujemo svoje življenje in vzpostavljamo stik z globljim jazom, lahko odkrijemo namen in pomen svojega življenja. Depresija je tako veliko več kot le težava, ki jo je potrebno odpraviti, problem, ki ga je potrebno rešiti. Je priložnost za osebno rast in transformacijo.
Podoben odnos ima analitična psihologija tudi do izgorelosti, ki jo vidi kot opomnik za to, da prenehamo zanemarjati svoje notranje potrebe, da sledimo svojim vrednotam in strastem v nasprotju z ugajanjem zunanjim pričakovanjem in socialnim pritiskom. Gre za urgentno situacijo vzpostavljanja harmonije med delom in počitkom, med cilji in kvaliteto življenja ter postavljanja življenjskih prioritet. Postavljanje skrbi zase na vseh ravneh, fizični, čustveni, miselni in duhovni, na prvo mesto. Priprava prostora za osebne odnose, hobije in počitek pred uspehom.
Jungovska psihoterapija vidi žalovanje kot naraven proces celjenja, ki nas kliče k soočanju in sprejemanju. Žalujemo lahko ne le ob izgubi ljubljene osebe, ampak tudi ob izgubi živali, službe, zdravja, naših sanj in delov sebe. Proces žalovanja je ob podpori psihoterapevta lahko priložnost za globoko spremembo skozi stik z bolečino in z vsemi težkimi čustvi, ki jih prinaša. Vzpodbuja nas, da pristopimo k žalovanju s sočutjem, potrpežljivostjo, odprtostjo in zaupanjem v njegovo transformativno moč.
Prav tako široko gleda tudi na izzive s plodnostjo. Vidi, da se dotikajo bistvenih delov naše osebnosti, kot so občutek lastne vrednosti, ženstvenosti in moškost ter želje po materinstvu in očetovstvu. Razume, da lahko zbudijo občutke neprimernosti, sramu, občutke krivde, še posebej, če smo ponotranjili socialna pričakovanja in kulturne norme povezane s plodnostjo. Zato jungovski psihoterapevt vzpodbuja k prevpraševanju teh prepričanj ter k razvijanju sočutnega in sprejemajočega doživljanja samega sebe in plodnosti. Klienta usmerja tako, da lahko uzre plodnost v njeni simboliki. Tako lahko ugleda širšo sliko plodnosti kot izraza kreativnosti in življenjske sile ali nepovezanosti z notranjim virom vitalnosti in strasti ter ob vodstvu psihoterapevta vzpostavi ponovno povezavo. Usmerja tudi k raziskovanju kolektivnega nezavednega in arhetipov povezanih s plodnostjo kot so velika negujoča mati in mati zemlja, kar lahko klientu prinese pomembne uvide in spremembe.
Kriza srednjih let je v luči analitične psihologije intenzivno obdobje prevpraševanja lastne identitete, vrednot in življenjskega namena. Življenje nam pogosto postreže z velikimi izzivi, ki omogočajo temeljite spremembe. Zunanje okoliščine nas silijo v poglobljen pregled naših ciljev, odnosov in prioritet. V slabih desetih letih lahko s pridom izkoristimo velik potencial krize srednjih let za vzpostavitev avtentičnega načina življenja. V tem času se tako lahko začne proces individuacije, to je proces integracije celovite osebnosti.
V teh in podobnih večjih življenjskih izzivih lahko širok in poglobljen pogled jungovske psihoterapije v klientu krepi občutek povezanosti ne glede na čas, prostor in kulturno ozadje, s stikom s simbolnim jezikom sanj, mitov in bajk mu ponudi uvide in vzglede ter tako v njem vzbuja optimizem in krepi notranjo moč.
Kai Oberhäuser, Unsplash
