Psihoterapevtski odnos in varna navezanost
Odrasli intimni odnosi so prostor, v katerem se vzorci navezanosti najmočneje odigravajo, hkrati pa so lahko priložnost za ozaveščanje in procesiranje ter možnost za vzpostavitev varne navezanosti, ki se ob starših ni mogla razviti. Sčasoma se namreč lahko oblikujejo mladostniški in odrasli stili oziroma zaslužena ali pridobljena varna navezanost.
Utemeljitelj teorije navezanosti, John Bowbly pravi, da je vloga psihoterapevta podobna vlogi matere, ki nudi otroku varno bazo, iz katere lahko raziskuje svet. Tako v odnosu starš — otrok kot v odnosu psihoterapevt — klient je zagotavljanje varne baze tisto, kar definira »dovolj dober« odnos navezanosti. Klient lahko razvija zdravo ravnovesje med povezanostjo in raziskovanjem, kar je ključna značilnost varne navezanosti. Izkušnjo varne baze klient ponotranji, kar mu omogoči pomemben vir moči. S tem se poveča njegovo zaupanje vase in druge ter občutek, da je svet varen prostor. Sredi takšnega sveta se klient lahko razvija. Podobno kot dobro uglašen starš, empatično uglašen terapevt strmi k pogovoru, ki izlušči klientova čustva, misli, želje; občutljiv je na motnje v odnosu in pripravljen na popravilo; klienta sprejema, hkrati pa po malem od klienta pričakuje malo več, kot on v tistem trenutku zase verjame, da je zmožen; pripravljen je soočiti klienta, postavlja meje in je zmožen zdržati z njim v tem procesu preoblikovanja.
Večji del psihoterapije je namenjen podpori klientom z negotovim stilom navezanosti razviti varnejši stil navezanosti preko korektivne čustvene izkušnje. Če je klient že varno navezan, je vzpostavitev varne baze znotraj psihoterapevtskega odnosa podporna za lažjo vpeljavo sprememb v življenju klienta. Vzporedno ali časovno zaporedno s spremembo stila navezanosti, lahko pride do uresničitve drugih pomembnih ciljev psihoterapije, kot je zmanjšanje simptomov, izboljšanje načina delovanja in življenja. Stili navezanosti se lahko spremenijo kot posledica psihoterapije, sprememba stila navezanosti pa je lahko tudi odziv na spremembo simptomov. Uglašen terapevt, senzitiven in odziven na klientove potrebe, ki klienta razume in je brezpogojno pozitiven v oziru na njegove misli in čustva, pripomore k vzpostavitvi varne baze v terapevtskem prostoru. Terapevtski odnos je ključen faktor, ki spodbuja klientovo spremembo v psihoterapiji, ta pa temelji na vzpostavitvi varne navezanosti.
Tako je najpomembnejši cilj psihoterapije za kliente z negotovim stilom navezanosti omogočiti drugačno izkušnjo in drugačen model odnosa. Kar pomeni, da je naloga psihoterapevta, da omogoči nov odnos navezanosti, ki je varen, zanesljiv in vključujoč. V takšnem odnosu je motnje možno popraviti, predvsem pa možno vzpostaviti stik z viri moči in se trajno osebnostno spremeniti.
Viri:
Wallin, D.J. (2015). Attachement in Psychotherapy. New York: Guilford Press.
Foto: Antonino Visalli, Unsplash
