Poletni solsticij: sončni obrat, sončni kres ali Šentjanževo

Poletni solsticij je dan v letu, ko je dan najdaljši in noč najkrajša. Od zimskega solsticija mine pol leta in sonce stopi v astrološko znamenje raka. Astronomsko in astrološko označuje začetek poletja. Beseda "solsticij" izhaja iz latinskega "solstitium", kar pomeni "sonce miruje". Staro slovensko izročilo je vedelo povedati, da sonce o kresu nekdaj tri dni ni šlo v zaton. V Skandinaviji v tem času dan in noč resnično »stojita«, saj tam sonce v teh dneh ne zaide. Najdaljši dan je koledarsko 21. ali 22. junij, medtem ko kres po poganskem izročilu praznujemo dva do tri dni kasneje, to je 24. junija, 23. junija pa je kresni večer.

Ko torej dosežemo poletni solsticij, dosežemo najdaljši dan v letu, ko sonce sije najdlje. V primerjavi s pomladnim enakonočjem, ko se prebudimo iz zimskega spanja, smo ob poletnem sončnem obratu popolnoma budni, saj smo simbolno dosegli sredino dneva, opoldne. Smo aktivni in polni energije, odsevamo tisto dobro, sočno, bogato energijo, ki jo lahko tudi sami občutimo, ko se nastavimo soncu. Na voljo nam je absolutno obilje te bogate ognjene energije. Ta nas navdihne, povzdigne, napolni z energijo in prižge naš notranji ogenj. Na poletni solsticij namreč sonce doseže najvišjo točko na nebu (zenit), svoj vrhunec, in s tem zaključi svoj cikel rasti. Pomen tega vrha je mogoče razumeti kot metaforo za osebne dosežke. Zaradi tega je poletni solsticij odličen čas za razmislek o vrhunskih trenutkih v našem življenju. Čas, da se ustavimo in razmislimo o tem na kaj smo resnično ponosni. Po solsticiju se dnevi zopet začnejo krajšati. Zaradi tega smo lahko kljub vznemirjenju in pričakovanju poletja ter dopusta tudi nekoliko žalostni. Čeprav je šele junij, namreč zopet začenjamo premik vase. Dnevi se bodo krajšali vse do zimskega solsticija, ko se sonce ponovno rodi in začnemo cikel rasti znova.

Poletni solsticij je eden največjih ognjenih praznikov, čas ko se sonce obrne od poletnega viška in moči proti jesenskemu padcu. Je tudi sončni praznik perzijskega Mitre, boga sonca in svetlobe, njegov kult pa je znan tudi z našega Ptuja. Poletje doseže svoj višek mesec kasneje, ko sonce prestopi v astrološko znamenje leva, to je od 22. do 23. avgusta. Na kresni dan so ljudje prižigali ognje, da bi soncu pomagali ohraniti njegovo moč. Verovali so, da je treba božanski ogenj na nebu, ki je vir življenja, ojačati z zemeljskim ognjem. Zato so po hribih in gorah, čim bližje neba, zanetili kresove, da bi sonce od njih prejelo čim več toplote in svetlobe. Poleti, ko se »dan obesi« in so se dnevi začeli krajšati, pa so soncu s posebno velikim kresnim ognjem skušali ohranjati višek njegove moči. Poleg žganja kresov so prožili tudi ognjene krožce, nosili velike plamenice, peli in plesali okrog kresa v smeri gibanja sonca in takali goreča kolesa, kozmični simbol, ki predstavlja sonce. Sami so skakali čez ogenj za dobro letino, ter gnali skozi tudi živino, da bi se le ta očistila. Na šentjanževo so nabirali tudi rože, ki imajo čarobno in zdravilno moč, prejeto od sonca, predvsem kresnice, ivanjščice in praproti. Te so zatikali v okna, vrata ali obešali venčke nad hišna vrata, kar je pomagalo proti začaranju in streli.

Tudi z vidika analitične psihologije lahko gledamo na poletni solsticij kot na bogat simbol s psihološkim in arhetipskim pomenom. Solsticij uteleša integracijo nasprotij, ki je ključna tema v jungovski psihologiji. To je trenutek ravnovesja pred prehodom iz naraščajoče dnevne svetlobe v naraščajočo temo, ki simbolizira potrebo po uravnovešanju različnih vidikov sebe, kot so zavestna in nezavedna, moška in ženska energija. V smislu individuacije, procesa postajanja resničnega jaza, predstavlja solsticij trenutek jasnosti in samozavedanja, visoko točko na poti k samouresničitvi. Jung je uporabljal mandale za predstavitev resničnega jaza in procesa individuacije. Solsticij s svojo krožno, ciklično naravo lahko vidimo kot mandalo, ki predstavlja celovitost in ciklično potovanje življenja. Na solsticij lahko gledamo tudi kot na vrhunec junakovega potovanja, arhetipsko pripovedno strukturo. Junak doseže vrhunec spoznanja, moči ali zmage pred naslednjim spustom ali vrnitvijo. Tradicionalno je solsticij povezan s plodnostjo in vrhuncem naravne rasti. Psihološko je to mogoče povezati z obdobji ustvarjalnosti, produktivnosti ter razcveta idej in projektov. Na osebni ravni simbolizira čase notranje rasti in razvoja, ko semena posameznikovega truda obrodijo. Praznovanja solsticija, ki jih najdemo v mnogih kulturah, posegajo v kolektivno nezavedno. Skupni rituali krepijo vezi znotraj skupnosti in povezujejo posameznike z večjimi cikli narave in življenja. Sodelovanje v ritualih solsticija lahko prikliče arhetipske teme ponovnega rojstva, prenove in transformacije, ki so ključne za psihološko zdravje in integracijo. Številne kulture praznujejo solsticij z miti in obredi, ki poudarjajo teme svetlobe, plodnosti in prenove. Te zgodbe pogosto prikazujejo sončne bogove ali boginje, ki odražajo univerzalno naravo teh arhetipov. Grški bog Apolon uteleša sončno energijo solsticija in predstavlja kvalitete, kot so vitalnost, moč in jasnost. Poletni solsticij, najdaljši dan v letu, simbolizira zmagoslavje svetlobe nad temo. To lahko razumemo kot metaforo za razsvetljenje, zavest in prevlado ega. Označuje tudi prehod, po katerem se začnejo dnevi krajšati, kar simbolizira ciklično naravo življenja in neizogiben povratek teme. Ta dvojnost zrcali Jungov koncept ravnovesja med zavestjo (svetlobo) in nezavednim (temo).

V analitični psihologiji je poletni solsticij več kot le astronomski dogodek; je bogat simbol, napolnjen z arhetipskim pomenom. Predstavlja čas razsvetljenja, rasti in ravnovesja nasprotujočih si sil. Z ukvarjanjem s simboliko solsticija lahko dobimo vpogled v svoj osebni razvoj in se povežemo s širšimi cikli narave in kolektivnega nezavednega. Ta usklajenost z naravnimi ritmi lahko spodbudi občutek harmonije in celovitosti v posameznikovem psihološkem in duhovnem življenju.

Viri:

Ovsec, D. Velika knjiga o praznikih, Domus.

Merritt, D. Sacred landscapes, sacred Seasons: A Jungian ecopsycholgical perspective.

Single Earth, Unsplash