Ločitev kot ženski prehod
Ločitev in razhod sledita trem fazam, tako kot vsi drugi obredi prehoda. Proces ločevanja se začne z odmaknjenostjo od odnosa in identitete, povezane z njim. Dogaja se na več ravneh, tako na čustveni, socialni, pravni, socialni in tudi duhovni. Temu sledi prehodno obdobje žalosti, negotovosti in redefinicije samega sebe. To je zelo pomemben »vmesni« prostor, kjer starega jaz več ni, novi jaz pa se še ni v celoti oblikoval. Ob koncu procesa ločitve se ženska pojavi v novi identiteti, včasih individualno, včasih v novem odnosu, v obeh primerih pa s spremenjenim občutkom sebe.
Žalovanje izgube
Novega ni mogoče doseči, če si ne vzamemo časa in prostora za žalovanje. Izgubo je potrebno izžalovati, biti z njo in se učiti od nje. Predvsem pa dovoliti si iti skozi celoten proces žalovanja, skozi vse njegove faze, to je zanikanje, jezo, pogajanja in depresijo, da bi lahko prišli do sprejemanja. Žalovati za izgubo pozitivnih in zdravih vidikov, ki smo jih pripisovali odnosu in ki žal niso obstajale. Razhodi in ločitve, ki so pogosto zelo boleči, so tako lahko tudi globoki obredi prehoda – označujejo konec enega življenjskega obdobja in začetek drugega.
Ločitev kot preobrazba
Ločitev se lahko odraža tudi skozi mite o smrti in ponovnem rojstvu, kjer se ženska spustiti v preizkušnje, iz katerih izstopi modrejša, močnejša in bolj izkušena. Tako lahko v mitu o Perzefoni gledamo na sestop v podzemlje kot na poroko, na izhod iz podzemlja pa kot na ločitev in na ponovno pridobitev avtonomije. Prav tako lahko tudi mit o Feniksu, mitični ptici, ki zgori v pepel, da bi lahko znova vstala, simbolizira “ponovno rojstvo” ženske po izgubi zveze.
Psihološki in arhetipski pomen razhodov
V odnosih pogosto prevzamemo določene vloge. Razhod nas prisili, da na novo opredelimo, kdo smo brez te identitete, ki je vezana na odnos. Ločitev lahko prinese na dan skrite strahove, rane in nerazrešene osebne dinamike, zaradi česar je to tudi intenzivno obdobje soočenja s samim seboj in svojimi temnimi deli. In ne nazadnje, tako kot poroka simbolizira združitev nasprotij, lahko ločitev simbolizira klic nazaj k sebi, ki je nujen korak v procesu individuacije.
Obredi zaključevanja in spuščanja
Za razliko od porok so ločitve redko ritualizirane, vendar nekatere kulture in sodobna gibanja priznavajo tudi potrebo po ritualih zaključka. Nekatere duhovne tradicije ponujajo obrede za zavestno ločevanje, kar omogoča ne samo ženski, ampak obema partnerjema, da se ločita z namenom. Prav tako lahko zaznamujemo prehod z rituali spuščanja kot je sežiganje starih pisem, rezanje simboličnih vezi ali izrekanje novih namer. Nekatere ženske po ločitvi spremenijo svoj priimek, kar simbolizira ponovno pridobitev samega sebe.
Obredi zunanje in notranje izgube
Medtem ko sta razhod in ločitev zunanja izraza globljega procesa in vrhunec predhodnih dogodkov, čustveni in psihološki odzivi nanje pogosto sledijo svoji časovnici. Te notranje izkušnje se lahko razvijejo neodvisno od zunanjega dogodka in včasih ostanejo z žensko še dolgo po tem, ko se je zgodil.
Ko razmišljamo o teh prehodih, je morda koristno razmisliti o dveh različnih obredih. Eden bi lahko služil formalnemu in praktičnemu dejanju zaključka ter bi označil konec zunanjega dogodka razhoda s spoštovanjem in dokončnostjo. Drugi, bolj simboličen in oseben, bi lahko zagotovil prostor za nerazrešena čustva in notranje preobrazbe ter ponudil prostor za razreševanje psiholoških, duhovnih in čustvenih premikov, ki se nadaljujejo onkraj fizičnega zaključka.
Viri:
Brenner, A. 2007, Womens rites of passages: How to embrace change and celebrate Life
Foto: Sergio Rodriguez, Usplash